Svoje šolske počitnice sem največkrat preživljala s klapo iz okoliških hiš. Vsakič, ko se nas je polotil počitniški dolgčas in smo brezdelno sedeli na stopnicah, se je hitro našel kdo, ki nas je ponovno spravil v akcijo. Obvezno opremo tistega časa sta sestavljala kolo in brisača, vse drugo so nam ponujali bližnji gozd, polja, travniki in mesto, do katerega je bilo deset minut vožnje s kolesom. Le lučaj stran od soseske, kjer sem odrasla, sta še danes dva ribnika z zelo zgovornima imenoma - Čukova jama in Krokodilnica. V njih, imenom navkljub, nisem nikoli srečala nobenega čuka, kaj šele krokodila, motna, z glino obarvana voda in lesen pomol, ki je dovoljeval tudi bolj akrobatska srečanja z gladino, pa sta bila izvrstno poletno pribežališče.

Ker je počitniški dolgčas lahko zelo trdovratna nadloga, smo izbrali nekaj namigov, kako ga ne samo pozdraviti, temveč tudi za vedno odpraviti. Ko mu namreč pustimo, da se razširi po okolici, lahko iz njega nastane neprijetna epidemija, ki vodi v pretirano druženje s televizijskim zaslonom in računalniškimi igrami.

Parkovne zelenice

Parki in druge urejene zelene površine, ki se skrivajo med mestnimi ulicami, so za prebivalce lahko prava mala oaza počitniškega razpoloženja. V Ljubljani, kjer živim, imamo kar nekaj takih, kot sta npr. Tivoli in Golovec. Prvi je med poletno vročino poln tistih, ki med razbeljenim asfaltom in betonom iščejo košček sprostitve. Sončenje, ležanje v travi, igranje iger s kartami, brcanje žoge in lovljenje frizbija so redni spremljevalci parkovnih zelenic v prestolnici. Pri stari čolnarni so poleg slaščičarne uredili še knjižnico na prostem, kjer lahko v prijetnem hladu dreves, zleknjen/a v miniaturnem ležalniku, bereš do onemoglosti. Sicer pa lahko v torbo vtakneš tudi lastno čtivo, poiščeš primerno drevo in uživaš med vrsticami na prostem. Če postane res prevroče, lahko glavo pomoliš v fontano sredi parka in svet bo spet nekoliko lepši.

Kopališča

Poleti pokriti plavalni bazeni po navadi zaprejo svoja vrata. Zato pa k obisku vabijo zunanja kopališča, kjer običajno tudi osebje dopušča več čofotalne svobode. Brez vstopnine sicer ne gre, a se splača stvar potem tudi pošteno izkoristiti ... Nekaj vodnih norčij, kot so tunkanje (nežno, prosim!) in tekmovanje za ravnotežje v dvojicah, lahko popestriš še s kančkom sončenja (ne brez zaščite in ne ob najbolj žgočih urah) in iger z žogo, pa bo dan kar švignil mimo. Poleg tega so kopališča tudi sijajna priložnost za sedenje ob robu bazena in ogledovanje potencialnih simpatij. Kar pa nikoli ni odveč, kajne?

Reke, jezera in vaške mlake

Za vse tiste, ki vam kopališča brez pomoči dežurnih taksistov (staršev) niso na voljo, se alternativa najde v naravnih danostih. Slovenija je na srečo geografsko izredno pisana in zato tudi bogata z različnimi vodnimi »viri«. Reke, jezera, mlake in potoki morda ne postrežejo ravno z zavitimi tobogani, za hitro namočitev nog pa lahko brez težav poskrbijo. Rečni prodniki so kot nalašč za poležavanje, bližnje skale in drevesa pa za razkazovanje tvojih sposobnosti v skoku na bombico. Nobene posebne iznajdljivosti ni treba, da na kako drevo namestiš vrv z vozlom ali leseno desko, ki nato služi za skakalni pripomoček.

Več v novi številki Plusa ...