Takšno, na kateri se lahko po mili volji martinčkaš, igraš odbojko ali se vržeš v vodo, da se ohladiš in naplavaš. A Barcelona nima samo tega. Po njej se vijejo stare, skrivnostne ulice, v njej tičijo čudne stavbe, spremljaš lahko nastajanje velikanske cerkve, opazuješ poulične umetnike, za povrhu pa srečaš še kakšne živalske prebivalce, ki jih tam niti najmanj ne pričakuješ.

Barcelona sicer leži v Španiji, a domačini govorijo katalonsko, ker je to hkrati tudi glavno mesto avtonomne pokrajine Katalonije. Če špansko ali katalonsko ne znaš, pa greš na sladoled, z angleščino dostikrat ne prideš daleč. Vendar zadošča, da se smehljaš in mahaš z rokami, prijazni domačini ta jezik zelo dobro razumejo.

»Poglej, papiga!«

Priti do Barcelone je bil pravi podvig. Ravno takrat jo je zakuhal islandski ognjenik in let je bil v zadnjem hipu odpovedan. »Toda - počitnice! Tja morava priti!« sva se s sopotnikom čukasto spogledala. Na srečo je bila enako neomajna tudi hrvaška družina (naša meja na morju gor ali dol, smo se strinjali, s tem naj se ukvarjajo politiki). In smo se vso noč do Barcelone vozili v istem avtu.

Rahlo omotična in »zadeta« od neprespanosti sva se ob sedmih zjutraj skobacala iz avta in zamežikala v okolico. »Poglej, papiga!« mi reče sopotnik. Ker na meni redno dela takšne poskuse - da sem potem kot čista tepka, ko se ozrem in tam ni ničesar -, niti glave nočem obrniti. »Ja, seveda,« pihnem. In sopotnik mi še danes žgoli v obraz ta moj »ja, seveda«, ker je na drevesu v resnici čepela papiga. Celo dve. Zmedeno sva ugotavljala, da očitno nista ušli iz kletke. Potem se je izkazalo, da so papige v Barceloni običajne prebivalke, kakor golobi in galebi. Vendar so tako vztrajno bežale pred fotografskim objektivom, da se še danes sprašujem, ali vseeno niso bile le fatamorgana.

Več v novi številki Plusa ...