Dela imam čez glavo! Pišete in pišete, problemov nikoli ne zmanjka, pa četudi je zunaj 33 stopinj v senci. Hej, ne razumite me narobe. Popolnoma navdušena sem, da lahko kak slab roman, ki sem ga vzela na plažo, in ribiško palico, ki mi jo je v roke porinil poštar Geza (saj itak ribe, vsaj meni, nič ne primejo), zamenjam za vaša pisma, ki so pravi literarni in življenjski biseri. A, ja, mimogrede, ko sem že omenila ribolov. Moj dosežek doslej sta otroška maska, ki je - po videzu sodeč - v morju že sedem let, in glavoč velikosti šestih centimetrov, ki sem ga seveda takoj spustila nazaj, ker bi njegovo mamo prav gotovo skrbelo, kje hodi tako dolgo. Posledica ribolova pa je omotica v glavi, ker sem lovila skoraj do poldneva, ko je sonce žgalo kot neumno, a zgolj zato, ker je Geza vztrajal, da bomo tisti dan jedli izključno tisto, kar sami ujamemo. Na koncu pa smo jedli špagete z omako iz konzerve. Ampak dan je bil kljub temu čudovit, ker sem lahko spet brala vaša pisma in nanje odgovarjala. Upam, da se imate tudi vi neizmerno dobro in da poletne ljubezni cvetijo kot ciklame in da starši niso preveč sitni, da so prijatelji ljubeznivi, tete, strici, stari starši in sosedje pa zdravi in veseli. Septembra pa vam ne bom omenjala, ker vas imam preveč rada.

Vaša Justi

                                                                                                              Ilustracija: Igor Ribič