Ne vem, kako je z vami, ampak meni se poleti vedno ogromno dogaja. Mogoče še največ takrat, ko ležim na plaži - z možgani na off -, ali takrat, ko v senci domačega vrta prav po penzionistovsko buljim v prazno ali štejem peške v lubenici. Takrat pospravljam, predelujem, razčlenjujem, načrtujem, tuhtam, razglabljam, sanjarim in oblikujem. V vseh drugih letnih časih skupaj se mi ne nabere toliko glagolov kot prav poleti! Seveda vse to počnem v mislih. Prestavljam se iz kraja v kraj, iz časa v čas, iz dimenzije v dimenzijo torej. Pri tem me ne zebe in mi ni vroče in me ne moti noben telefon, noben računalnik, nobena naloga in noben najbolj skrajen rok. Ničesar ni, kar bi me sililo nazaj v stvarni svet.

Počitnice so čas, ko lahko končno počneš vse tisto, kar hočeš - in nič tistega, kar moraš. Zato ne vem, ali besedna zveza, kot je 'dolgčas na počitnicah', sploh obstaja (mogoče mi jo bo naša skrbna lektorica Majda kar črtala in rekla, da je v slovarju ni). Dolgčas se namreč povezuje z nečim, kar se vleče, pri čemer odštevamo ure do konca - pri počitnicah pa se venomer sprašujem, ali ne bi bilo vendar precej bolje, če se sploh ne bi nikdar končale.

Uživajte - in naj se vam dogaja!

Urška