Pri štirinajstih ima mnogo načrtov, šola ji pomeni vse, nekoč bi rada postala zdravnica. Prosti čas najraje preživlja doma, ob svoji družini. Ne boji se kač, pravzaprav je ena redkih, ki znajo prijeti kačo, ne da bi jih pičila, in pogreša svojega dedka. Ampak Lan še zdaleč ni kot vsako dekle. Vsak dan mora v tovarno, kjer v zatohlih in vročih prostorih, napolnjenih s strupenimi hlapi lepila, trdo dela tudi do petnajst ur na dan.

Lan prihaja z vietnamskega podeželja, pri trinajstih pa se ji je življenje obrnilo na glavo. Oče je zbolel in ni več mogel delati, zato so šolski učbeniki postali razkošje, ki si ga njena družina ni več mogla privoščiti. Čez noč je morala šolske klopi zamenjati za delo na riževih poljih, in ko je nekoč povodenj uničila pridelek, ni preostalo drugega, kot da začne delati v tovarni, od domače vasi oddaljeni štiri ure hoda.

Tovarna, kjer izdelujejo modne športne copate, pa je vse kaj drugega, kar je pričakovala. Garaško delo v nečloveških razmerah pod strogim nadzorničinim pogledom, ki za vsako napako odšteje od plačila ali kaznuje s palico. A vzdržati mora, saj bi brez njenega dohodka (22 evrov na mesec) družina težko preživela. S prijatelji iz tovarne se trudijo in iščejo načine, kako povedati resnico nemškim inšpektorjem, da v tovarni še zdaleč ni tako, kot prikazuje lastnik tovarne. Nepričakovano se priložnost ponudi pri nemški deklici in očetu tovarne, za katerega začne delati Lan. Ko že misli, da ni več nobenega upanja, se pokaže pomembna povezava med njeno in tovarniško družino in čisto nežno, skoraj neopazno vznikne kanček upanja.

Več v novi številki Plusa ...